Upam, da, sicer se glasbena legenda morda obrača v grobu.

Komentatorka verskega glasila Družina, Barbara Kastelec, je v komentarju z naslovom Modernejša definicija družine? utemeljevala, da si istospolne zveze ne zaslužijo posebnega varstva s strani države, ker so menda kratkotrajne. Da bi svoj prispevek očitno naredila slikovitejši, je vanj vključila tale odstavek:

“Vse kar sem si v življenju želel, je ljubeč, trajajoč odnos,” je na smrtni postelji z obžalovanjem dejal za aidsom umirajoči razvpiti homoseksualni pevec skupine Queen Freddie Mercury. Prav kratkotrajnost je šibka točka istospolnih skupnosti.

Sporno se mi zdi, da je komentatorka za ponazoritev svoje teorije izpostavila en posamičen primer nekoga, ki na svoji življenjski poti pač ni imel dolgotrajnega partnerja. Še bolj sporno se mi zdi, da to prepričanje sloni na predpostavki, da se Mercuryju kaj drugega kot obžalovanje zaradi neusresničene dolgotrajne zveze pravzaprav sploh ni moglo zgoditi, ker je bil kot homoseksualec promiskuiteten. Kot da med heteroseksualno usmerjenimi pa promiskuitetnih ni, niti se nikomur ne more primeriti, da bi na smrti postelji žaloval za neuresničeno dolgotrajno zvezo.

Četudi dopustimo možnost, da so istospolne zveze v več odstotkih kratkotrajne od raznospolnih, ne vidim razloga, zakaj bi moralo biti to odstopanje nujno pojmovano kot negativno. Med pripadniki spolnih manjšin je morda res večji odstotek teh, ki jim je žal, da niso imeli dolgotrajne zveze. Toda – če pomislim – je med heteroseksualci najbrž večji odstotek tistih, ki obžalujejo nasprotno, torej prav to, da SO imeli dolgotrajnega (dosmrtnega) partnerja. Res mora biti tesnobno ženski, ki se šele na smrtni postelji nenadoma zave, da je vso mladost zapravila ob nasilnem, pijanskem možu samo zato, da je sosedje ne bi imeli za kurbo. Mučno mora biti tudi umirajočemu moškemu, ki obžaluje, da je zapravil življenje ob zoprni ženi, kjer je mislil, da je treba živeti tako, ”kot se živi”.

Bodi dovolj razmišljanja o heteronormativnosti, da prispevek ne bo predolg. Rad bi še natančneje razjasnil, zakaj menim, da iz komentatorkinega zapisa veje ideologija, da Mercuryju kot homoseksualcu kaj drugega kot obžalovanje zaradi neuresničenega dolgotrajnega odnosa tako ali tako sploh ni ostalo.

To se mi (še kako) zdi, če pogledam, s katerimi besedami je komentatorka podala vir navedenega citata: za aidsom umirajoči razvpiti homoseksualni pevec. Povprečen bralec verskega glasila Družina najbrž ne more kaj, da zaradi izbire besed ob branju komentarja ne bi vzpostavil naslednje ”logične” povezave:
Freddie Mercury je obžaloval, da ni imel dolgotrajnega partnerja. —>
Ker ni imel dolgotrajnega partnerja, je zbolel za aidsom. —>
Dolgotrajnega partnerja pa ni imel, ker je bil homoseksualec. —>
Torej v osnovi ni obžaloval le, da ni imel dolgotrajne zveze in da je zbolel za aidsom, ampak je verjetno obžaloval celo svojo spolno usmerjenost.

Ljudski bralec si je takšno sporočilo najbrž ustvaril tudi zato, ker je komentatorka (bodisi namerno bodisi kar tako, brez posebnega razloga) med stavčni enoti za aidsom umirajoči in homoseksualni britanski pevec vrnila pridevnik razvpiti. Čeprav iz zapisanega na denotativni ravni lahko sledi, da je bil pevec razvpit zaradi katerekoli svoje lastnosti, naj me vrag, če t. i. mojstri ”kmečke logike” Mercuryja niso prepoznali kot razvpitega zato, ker je bil homoseksualen (in seveda promiskuiteten) ter ker je zbolel za aidsom, kar je vse v eni povedi o njem povedala avtorica komentarja.

Kot sem zapisal v četrtem odstavku, med spolno usmerjenostjo in obžalovanjem zaradi neuresničenega dolgotrajnega odnosa ni povezave, vsekakor pa ne negativne povezave, četudi je Freddie Mercury še tako obžaloval, da ni našel dolgotrajnega partnerja. Zato se mi zdi omenjanje glasbene legende kot dokaz, da je kratkotrajnost šibka točka istospolnih skupnosti, nevmesno. Komentatorkino omenjanje Freddieja Mercuryja morda lažje razumem, če predpostavim, da je z uporabo pridevnika razvpiti pravzaprav razgalila svoj odnos do homoseksualnosti. Potem se zdi vse bolj jasno. Toda še vedno: če ima ona kakšno alergijo na homoseksualnost, to še ne pomeni, da jo je imel tudi Freddie Mercury. Bil je pogumen človek, ki svoje spolne usmerjenosti ni skrival v 70. in 80. letih, ko je bila strpnost do spolnih manjšin na precej nižji ravni kot danes, ko od večjih institucij o homoseksualnosti kot o nečem nesprejemljivem govori in piše le še RKC.