Do leta 2009 je spolno nevtralen koncept zakonske zveze imelo pet držav: Nizozemska, Belgija, Španija, Kanada in Južna Afrika. Z letošnjim letom lahko istospolni pari zakonsko zvezo sklenejo tudi na Švedskem in Norveškem.

Leto 2009 je na zvezni ravni prineslo spolno nevtralni koncept zakonske zveze v Iowo in Vermont. Z Iowo so istospolne poroke prvič prodrle na ameriški srednji zahod, Vermont pa je prva država, kjer so istospolne poroke uvedli po zakonodajni poti in ne zaradi odločitve sodišča. Po enaki poti so zakon sprejeli tudi v Mainu, New Hampshiru in Okrožju Kolumbija. V New Hampshiru bo začel veljati čez dva dni, 1. januarja, v Okrožju Kolumbija pa – če zakona do 17. januarja ne bo razveljavil zveni kongres – predvidoma marca. V Mainu so volilci – podobno kot lani v Kaliforniji – zakon ustavili z referendumom. LGBTIQ-gibanje je poraz doživelo tudi v New Yorku, kjer bi zakon moral potrditi še senat, a so ga zavrnili.

Nepalska vlada medtem še zmeraj pripravlja spolno nevtralni zakon o zakonskih zvezah, ki ga je zahtevalo ustavno sodišče. Sprejetje takega zakona so za naslednje leto napovedale tudi vlade v Sloveniji, Luksemburgu, na Islandiji in Portugalskem. Nasprotno newyorški demokratski kongresnik Jerrold Nadler ne pričakuje, da bodo ZDA v letu 2010 ukinile zvezno prepoved istospolnih porok, torej zakon Defense of Marriage Act.  (Vir: DC Agenda.) Po njegovih besedah se bodo s tem začeli ukvarjati šele leta 2011, ob koncu zdajšnjega sklica predstavniškega doma. Ta bo namreč na področju LGBTIQ-pravic prednostno obravnaval protidiskriminacijski zakon na področju zaposlovanja in zakon Don’t Ask Don’t Tell, ki neheteroseksualcem v vojski prepoveduje razkritje svoje spolne usmerjenosti.

Po zaspanem začetku je proti izteku leta 2009 na področju izenačitve isto- in raznospolnih parov pohitela Latinska Amerika. Novembra je sodišče v avtonomnem argentinskem okrožju Buenos Aires istospolnim parom prisodilo pravico do poroke. Na dan napovedane prve poroke je višje sodišče začasno preprečilo sklepanje istospolnih zakonskih zvez v Buenos Airesu. Zadeva je zdaj na argentinskem vrhovnem sodišču, medtem pa sta se Alex Freyre in José Maria di Bello v ponedeljek vseeno poročila na Ognjeni zemlji in tako prehitela novo leto. Poroko jima je s posebnim dovoljenjem omogočila guvernerka najjužnejše argentinske province, Fabiana Rios.

Avtonomno okrožje Ciudad de México pa bo zakonske zveze, kot kaže, dobilo po zakonodajni poti. V skupščini sprejeti zakon čaka le še na podpis župana Marcela Ebrarda iz vladajoče Demokratične revolucionarne stranke. Ta je za leto 2010 napovedala sprejetje enakega zakona tudi v zvezni državi Michoacán na zahodu Mehike.

Civilna partnerstva sta v letu 2009 uvedli Madžarska in Canberra, ki je orala ledino v Avstraliji. Ameriška zvezna država Washington je pravice civilnih partnerjev izenačila z zakonci, le da ostaja razlika v imenu. Registrirana partnerstva je sprejela še Avstrija, veljati pa začne z novim letom.

V letu 2010 vam želim čim več zdravja in sreče.
Če imate partnerja istega spola, vam želim tudi, da bi v državi, v kateri živite, postali enakopravni.

Domen

Ljubljanski nadškof Alojz Uran je v tokratni božični poslanici izrekel nekaj posebej resnih misli. Opozoril je, da vse druge oblike skupnega življenja postajajo privilegirane, medtem ko je za običajno družino matere, očeta in otrok v naši družbi vse manj prostora.

Le kaj je botrovalo temu svarilu? Najbrž je slišal tisto zgodbo, ki se od ust do ust širi ob letošnjem božiču. Ste jo tudi vi? Če je niste — sem jo zapisal spodaj.

***

Bila sta Luka in Matej. Nekega svetega večera sta se spoznala pri polnočnici. Naslednje jutro sta pri Lukovi družini že skupaj jedla potico.

Kamorkoli sta se odpravila, to ju je bilo luštno opazovati – tako prisrčen par sta bila. Ko je Luka po večerji v neki krčmi Mateja pred vsemi prosil za roko, ga v krčmi ni bilo junaka, ki se mu ne bi orosile oči.

Kmalu sta se vzela. Nekega dne sta šla prosit za posojilo. Še dobro, da je stari bankir za istospolne zakonske pare imel kredite po posebej ugodnih pogojih.

S pomočjo super ugodnega kredita sta Luka in Matej uspela zgraditi hiško za devetimi gorami, za devetimi vodami, proč od vrveža. Vseeno je bilo včasih težko, ampak ko je bilo treba prekriti streho ali kaj podobnega, so na pomoč priskočili dobri vaščani. Nasprotno pa je bila družina po božji zamisli, ki se je v vas priselila nekaj let pred njima, še vedno povsem neintegrirana. Komaj kdo jim je odzdravil.

Napočil je čas za naraščaj. Čeprav so imeli istospolni pari v vrsti za posvojitev prednost pred raznospolnimi, sta se Luka in Matej odločila za umetno oploditev nadomestne matere. Stroške je krila država, medtem ko poročeni raznospolni par, ki ni mogel zanositi po naravni poti, v Republiki Sloveniji ni imel pravice do umetne oploditve.

Nekega dne je bril oster veter in dete je zbolelo. Matej, ki je bil nebiološki oče, je šefico prosil dopust za nego bolnega otroka. Brez težav ga je dobil. Šefica je celo vprašala, ali naj malčku še sama pride olupit kakšno mandarino. Starša iz skupnosti po božji zamisli pa sta lahko za tak čudež le molila k bogu. Njuna šefa sta ju cinično zavrnila, da njune otroke lahko čuva župnik, če sama nimata časa.

Čez nekaj let sta imela Luka in Matej že tri malčke. Bilo je toplo vreme in ko je v mesto prišel cirkus, so se odpravili tja. Ciganka pri vhodu jim je prijazno ponudila, da lahko kupijo družinsko vstopnico, če so družina. Medtem ko so se Matej, Luka in otroci smejali klovnom in se čudili čarovnikovim trikom, pa se je družina po božji zamisli brez uspeha pregovarjala s Ciganko, ki je zahtevala dokazila, da so res družina. Ko so istospolne in enostarševske družine cirkus zapolnile do zadnjega kotička, je Ciganka nesrečni družini po božji zamisli zabrusila: “Za vas ni več prostora.”

Za božič je istospolno družinico – tako je bila zmeraj navada ob tem času – obiskala širna žlahta. Najstarejšemu pobi je bilo nerodno, ker so se vsi nadležno vtikovali vanj, ali je že kaj zaljubljen in ali ima fanta. Kar naprej je moral poslušati tudi stavek: »Ko se boš omožil …« Ubožček sploh ni upal izreči, da mu je všeč sosedova starejša hči.

Nad družino so se zgrnili temni oblaki. Matej je hudo zbolel in umrl. Še dobro, da so bili istospolna družina, tako da so otroci na račun davkoplačevalcev iz družin po božji zamisli po umrlemu staršu prejemali dvojno pokojnino.

Otroci so tako odrasli v krepke fante, ki so postali dobri možje svojim možem in dobri očetje svojim številnim otrokom. Vsi skupaj so še zmeraj praznovali božič in hodili k polnočnicam, tako da za družino po božji zamisli ni bilo več prostora niti v gospodovem hramu.

»Stoletja so krivični zakoni prepovedovali poroke med črnci in belci, med Indijanci in Evropejci. Danes so vse ovire izginile,« je ob sprejetju spolno nevtralnega koncepta zakonske zveze dejal Victor Romo, član parlamenta v mehiški prestolnici.

Ko bodo istospolne zakonske zveze uvedle srednjeevropske države, vključno s Slovenijo, se bomo lahko spomnili na to, kakšno krivico je leta 1935 nacistična Nemčija storila s prepovedjo poročanja med Nemci in Judi.

Bien hecho, Ciudad de México!

Pozorno, ampak res pozorno preberite naslednjo izjavo Jakoba Presečnika, citirano na spletni strani Slovenske ljudske stranke:

»V SLS ne sprejemamo posvojitev s strani istospolnih partnerjev. Trdno smo namreč prepričani, da je družina partnerstvo med moškim in žensko, in prav to partnerstvo daje pravo zavetje otrokom.«

Če ste brali pozorno, vas glede na dosedanjo politiko Slovenske ljudske stranke gotovo preseneča stališče, da je družina partnerstvo med moškim in žensko. Brez otrok. Dokaj nenavadno za precej krščansko usmerjeno SLS, mar ne?

No, to je bila prva izjava, ob kateri me je prešinila misel, da bistvo negativnega odziva opozicijskih strank na predlog izenačitve isto- in raznospolnih partnerskih skupnosti, morda v resnici sploh ni nasprotovanje posvojitvam otrok. Takšnemu nasprotovanju bi se bilo z argumenti, ki jih praksa in znanstvena stroka s številnimi raziskavami dobesedno ponujata na pladnju, mogoče postaviti po robu. Toda še tako tehtno argumentiranje bo najbrž zaman, ker ima nasprotovanje opozicijskih strank očitno globlji izvor: v predsodkih in osebnem negativno nastrojenem odnosu do vsega kar je drugačno, kar ne ustreza heteroseksualnim normam.

Ko enkrat postaneš pozoren, stvari opažaš vsepovsod. Ni minil en dan, ko sem na Delovi televiziji poslušal, kaj je imel o predlogu novega družinskega zakonika povedati France Cukjati. Istospolni par (ki posvoji otroka) po njegovem mnenju nikakor ne more biti družina, ampak bi si za to skupnost morali morda izmisliti novo ime. Po drugi strani pa se je bivši predsednik državnega zbora vprašal, ali po novem družinskem zakoniku, ki v ospredje postavlja otroka, oče in mati, ki jima je otrok umrl, nista več družina. Član SDS je torej v obeh primerih razmišljal o paru kot o družini. Otrok tudi po Cukjatiju namreč ni nujni sestavni del družine.

Da so kritike in pomiselki do izenačitve isto- in raznospolnih partnerskih skupnosti pravzaprav predsodki, ki nimajo zveze z otroki, temveč izvirajo iz globoko zakoreninjenih predstav o moški in ženski spolni vlogi, je za Delovo televizijo še bolj eksplicitno nakazal Aleš Primc, prav tako iz SLS. Dejal je:

V družinskem zakoniku najbolj sporna zadeva je to, da se na novo vrednoti pojem družina. Družina, ki je bila do sedaj skupnost očeta, matere in otrok, postaja skupnost odraslih in otrok. To je popolno zanikanje moške in ženske vloge v družbi in družini. Na nek način imam občutek, kot da si minister želi brezspolno družbo.

Primc je edini do zdaj uspel premagati znameniti slovenski sindrom, da resnične težave raje zamenjamo z navideznimi. Omnenil je sicer otroke, toda ob tem je dregnil še naravnost v srčico problema, zaradi katerega se v resnici — kot sledi iz moje teze — z ostalimi konzervativci ne more zadržati, da ne bi udrihal po predlogu novega družinskega zakonika. Tista hudo sporna točka je seveda kaj drugega kot vprašanje spolov.

Toda gospod Primc, brez skrbi. Vaših nočnih mor bo konec, ko boste spoznali, da si zagovorniki spolno nevtralnega koncepta družine in zakonske zveze ne želimo brezspolne družbe, ampak si želimo družbo, v kateri bo spol osebna stvar posameznika, domena posameznikove svobode. Želimo torej, da država svojim državljanom ne pripisuje spola in jih na podlagi njega omejuje, kot nas zdaj omejuje npr. pri sklepanju zakonskih zvez in posvojitvah, pa še precej drugih področij se najde. Vi, gospod Primc, boste mirne duše lahko ostali moški – oziroma to, za kar se pač identificirate, vaša partnerka pa bo še naprej to, za kar se identificira ona.

Če bi bilo vprašanje otrok v družinah s partnerjema istega spola tako pereče in problematično, se čudim, da opozicija ne ukrepa kako drugače, kot da le zavrača novi družinski zakonik. Istospolne družine namreč v Sloveniji že obstajajo in ni jih tako malo, da bi bilo otroke z dvema materama oz. očetoma mogoče prešteti na prste dveh rok. Če bi bili Jakob Presečnik, France Cukjati in Aleš Primc tako prepričani, da so omenjeni otroci v primerjavi z njihovim potomstvom za karkoli prikrajšani s strani družine, bi zagotovo že ukrepali. Slovenceljski del Slovencev komaj čaka.

Zakaj se potem šov ne začne? Morda bi ugotovili, da so otroci, ki jim srečno otroštvo, dom, ljubezen in vzgojo nudita dve materi oz. dva očeta, za marsikaj prikrajšani le s strani države, ne pa tudi družine, v kateri odraščajo. In da volka ni tam, kjer kažejo, da je, pač pa je na drugi gori. Na gori navlake predstav o spolnih vlogah.

Odzivi opozicije na predlog novega družinskega zakonika so bili na smrt dolgočasni: nenormalno, nenaravno, katastrofa, netradicionalno … Pa saj jim ne gre preveč zameriti: že tako dolgo se borijo za glasove butastih betic, da se pač ne spomnijo ničesar inovativnega več.

Ampak na srečo naša država premore tudi neko obskurno neparlamentarno stranko, Novo Slovenijo, in njenega člana Antona Kokalja. Zagrizeni borec za človekove pravice je imel očitno dovolj tega, da opozicijski voditelji njegovemu narodu permanentno kršijo pravico do iger.

Spomnil se je na tehniko najboljših sodobnih komedijantov in se odločil za šalo na svoj račun oz. na rovaš svoje stranke. Naj me vrag, če se mu ni res posrečilo pričarati smeha polno skledo, ko je izjavil, da gre pri novem družinskem zakoniku ”zgolj za zahvalni ukrep nekaterim redkim volivcem, ki so to vlado pred enim letom podprli”.

Hahahahahaha. Odlična šala! Samo bojim se, da je gospod Kokalj v svoji gorečnosti za človekovo pravico do iger morda nehal ločevati, kaj je šala in kaj ne. Upam, da o zahvali neki PEŠČICI volilcev ni govoril zato, ker bi bil resnično prepričan, da so LGBTIQ osebe na zadnjih volitvah večinsko volile njegovo stranko. Kajti če bi bilo to res, bi bil rezultat 13,40 odstotkov za Novo Slovenijo mačji kašelj, namesto da je stranka z borimi 3,40 odstotki izginila iz hrama slovenske demokracije. Hahahahaha.

Če je Kokalj slučajno izgubil presojo, kaj je res in kaj ne, naj si prebere kakšno študijo o tem, kolikšen odstotek populacije predstavljajo lezbijke, geji, biseksualci in biseksualke, interspolne, transspolne in queer osebe. Verjamem, da se mu bo hitro razjasnilo, da si izjave sprva gotovo ni zamislil drugače kot šalo.

Nisem pa prepričan, ali se bo ob spoznanju resnice o tem, na kakšen način svojemu narodu zagotavlja igre, smejal. Morda se bo spomnil na to, kako so rimski voditelji množico oskrbovali z zabavo, ne ozirajoč se na kakršnekoli pravice tistih v areni. Morda bo potegnil kakšno vzporednico in ga bo popadel neutolažljiv jok.

Ali se Jan lahko poroči z Gašperjem, ne morejo odločati vsi tisti, ki živijo za vrati hiš iz njune ulice, zraven pa še poštar in prodajalka plastičnih vrečk. S temi besedami bi lahko povzeli in v slovenski prostor prenesli sporočilo oglasa, v katerem irski igralec Hugh O’Connor od vrat do vrat sprašuje: I’d like to ask for Sinead’s hand in marriage, please.

Oglas je pripravila organizacija MarriagEquality, ki si prizadeva za spolno nevtralen koncept zakonske zveze. Toda irska vlada namerava namesto tega še pred koncem leta 2009 za istospolne pare uvesti civilna partnerstva. Po izjavah iz vlade bi namreč redefiniranje zakonske zveze zahtevalo spremembo ustave in posledično referendum. Oglas Sinead’s Hand ponazarja, kako neumno bi bilo, če bi moral zaljubljenec štiri milijone ljudi spraševati, ali se lahko poroči s svojim dekletom.

[Video Sinead's Hand: 1 min 45 sec]

Različne organizacije so posnele že kar nekaj podobnih oglasov, s katerimi so skušale vplivati na javno mnenje o spolno nevtralnem konceptu zakonske zveze. Toda ponavadi še zdaleč niso pritegnile takšne pozornosti, kot jo je z oglasom Sinead’s Hand pridobila MarriagEquality.

Ta se je za snemanje oglasa odločila, ker civilna partnerstva ne pomenijo enakopravnosti, čeprav istospolnim parom prinašajo enake socialne pravice kot raznospolnim in enako obravnavanje s strani države glede davkov in dedovanja.

Enakopravnost je ali je pa ni. Vmesne poti ni. Upam, da se slovenska vlada tega zaveda bolje od irske. Slovenske politične stranke, posebej tiste, ki rade zbirajo podpise, pa se morajo zavedati tega, da o tem, ali se Nina lahko poroči z Andrejo, ne more odločati dva milijona ljudi oz. vsak sesalec, ki ima dve nogi in vsaj 18 let.

Kyle Giard Chase je srednješolec, ki se od svojih vrstnikov razlikuje v tem, da ima anatomsko žensko telo, sicer pa se tako kot oni identificira kot moški. Vseeno mu je v šoli zaradi zbadanj nelagodno oditi na moško stranišče, zato se je na odbor za človekove pravice v zvezni državi Vermont obrnil z zahtevo po spolno nevtralnih straniščih v javnih šolah.

Ob branju prispevka Associated Pressa se mi je utrnila misel na filozofa Michela Foucaulta (1926–1984). Ta je dejal, da meščanska oblast novodobnega sveta temelji na urejanju in kontroli življenja. Menil je, da oblast ni le represija, ampak je represija, ki proizvaja.

Šole, opremljene s stranišči, bolnišnice s stranišči za zaposlene, paciente in obiskovalce ter javna stranišča v mestih so le ena od dobrin, ki jih država lahko ustvari za svoje državljane. Takšna stranišča so vsekakor pozitivna pridobitev, po drugi strani pa država s tem, ko npr. postavlja standarde in stranišča v skladu z njimi npr. deli na moška in ženska, usmerja obnašanje ljudi. To pa seveda pomeni tudi usmerjanje razvoja posameznikove identitete ali – kot v Kylovem primeru – njegovo omejevanje.

Spolno determinirana stranišča še zdaleč niso edino sredstvo, s katerim država uravnava koncepte spola v družbi. To počne npr. s po spolu ločenimi garderobami v šolah in na kopališčih, z ločenimi zapori, z osebnimi številkami in oznakami M/Ž na osebnih dokumentih, z različno dolžino delovne dobe za moške in ženske, po spolu ločenimi športnimi disciplinami ter na mnoge druge načine, npr. s konceptom zakonske zveze, ki določa, da je poroka stvar enega moškega in ene ženske.

Na nekaterih področjih, kot so npr. ločeni moški in ženski zapori, za razmejitev morda res obstaja precej praktičnih razlogov, čeprav bi mogoče kdo, ki se na zapore bolje spozna, ovrgel tudi to prepričanje. Toda spolno determinirana javna stranišča? Higiena že ne more biti razlog za to, saj precej čistilcev in čistilk ve povedati, da ženska stranišča niso nič bolj čista od moških. Spolne determiniranosti ne more upravičiti niti možnost posilstev, saj obstajajo kamere, poleg tega pa: mar ni možnost, da bo neka oseba posilila neko drugo osebo, ne da bi kdor koli slišal in mogel ukrepati, toliko manjša, če je vsem namenjen en prostor s stranišči?

Mnoga področja, kot so npr. javna stranišča in zakonske zveze, zato država mora nehati urejati. Ljudem mora pustiti svobodo, da dihajo, da razvijejo (spolno) identiteto, ki jim ne bo povzročala frustracij, in da se v indentiteti, ki so jo razvili, dobro počutijo. Država mora svojim državljanom prihraniti trpljenje, ki izvira iz tega, da posameznike na podlagi svojih zamišljenih konceptov spola vsakodnevno potiska v predal, v katerega se sami ne uvrščajo.

Vprašanje spola še zdaleč ni tako enostavno, kot se zdi, oziroma kakor ga ureja oblast. Anatomski spol je eno, genetski drugo, spolna identiteta tretje in spolni izraz četrto, pa še kaj petega bi se našlo, biološki spol pa je – kot ugotavlja sodobna antropologija – najbrž le mit, saj ne obstaja nobene univerzalne značilnosti, ki bi bila skupna moškim ali ženskim obnašanjem iz različnih kultur. Če omenjene kategorije, kot so anatomski in genetski spol ter spolna identiteta in izraz, vstavimo v tabelo moški/ženska, za posamezno osebo ne dobimo nujno križcev v ravni vrsti. Pravzaprav ravna vrsta ne obstaja pri nobenem od nas, saj je vsak unikaten individuum.

Zato je po mojem mnenju prav, da država npr. uvede spolno nevtralna stranišča, kot tudi nevtralen koncept zakonske zveze. Če se imata osebi A in B pravico poročiti, se imata tudi osebi C in D, ne glede na to, katerega spola je C in katerega D. Pravzaprav izraz izenačitev isto- in raznospolnih partnerskih skupnosti, ki ga pogosto uporabljam tudi sam, ni najbolj posrečen, ampak bi morali vedno govoriti o spolno nevtralnem konceptu zakonske zveze. Ta pomeni pridobitev za celotno družbo in predstavlja precej večjo zarezo kot zgolj uveljavitev možnosti, da bodo zakonsko zvezo lahko sklenili tudi istospolni pari. Če se kdo počuti oz. želi počititi kot moški in kdo kot ženska, prav, naj pa nas država s tem ne definira in omejuje, niti ko gre za sklepanje zakonskih zvez.

Vsaka družba o vseh pojavih goji spekter mnenj. Ta pridejo njenim članom prav, ko npr. novinar s snemalnikom na ulici terja naše mnenje o stvari, o kateri nismo nikoli zares razmišljali. Iz spektra mnenj izvlečeš mnenje, ki se ti zdi kar kul, in hitro ubežiš novinarjemu gnjavljenju. Če novinar npr. sprašuje po stališču do istospolnih zakonskih zvez, gotovo ne moreš zgrešiti, če rečeš: Država ne bi smela poročati homoseksualcev, ker ti nimajo otrok in so zato samo v breme državni blagajni.

NOVO MODNO MNENJE O ISTOSPOLNIH ZAKONSKIH ZVEZAH
Seveda so še druge možnosti – v zadnjem času se je sočasno s številnimi prispevki medijev o pozitivnih ekonomskih vidikih istospolnih zakonskih zvez pojavilo eno novo, še posebej zanimivo mnenje: z istospolnimi zakonskimi zvezami se lahko strinjate, ker pozitivno vplivajo na ekonomijo. Temu mnenju lahko pristavite informacijo Washington Posta, da je Vermont leta 2000 kot prva ameriška zvezna država uvedel civilna partnerstva in se prelevil v turistično meko za LGBTIQ. Ti so bili navdušeni nad malo državico ter stekali denar vermontskim hotelirjem, lastnikom restavracij, slaščičarjem in turističnim agencijam. Pripraven argument je lahko tudi nov preseljevalni tok, ki po poročanju Reutersa nastaja po izenačitvi isto- in raznospolnih partnerskih skupnosti po vsej Novi Angliji. Medtem ko se upokojenci selijo na Florido, severovzhod predstavlja raj za populacijo mladih, višje izobraženih in poslovno uspešnih LGBTIQ.

To novopečeno stališče je priročno, če ste npr. na desni strani ideološkega polja, pa bi se radi na relativno diskreten način ločili od najkonzervativnejše struje. Potem lahko tako kot republikanski kandidat za bodočega guvernerja Iowe, Christopher Rants, vzkliknete: »It’s jobs, jobs and jobs,« ko vas vprašajo po mnenju o istospolnih zakonskih zvezah.

POZOR, NEVARNO!
Če pa si boste to mnenje zapomnili kot aduta za debato s kakšnim zagovornikom laissez-faire, ki nasprotuje istospolnim zakonskim zvezam, češ da pomenijo neupravičeno obremenitev državne blagajne, dvakrat premislite! S prevzemanjem ekonomske govorice pri zagovarjanju človekovih pravic se lahko kaj hitro znajdete na istem bregu kot vaš sogovornik. V ekonomskem jeziku pomen vseh stvari, pojavov in celo oseb sloni na razliki denar vs. ni denarja. Temeljnost, univerzalnost, neodtujljivost in absolutnost človekovih pravic z ekonomskega gledišča niso pomembne.

Preden se navdušimo nad poročanjem medijev o uspehu vermontskega LGBTIQ turizma ali o preseljevanju izobraženih, poslovno uspešnih LGBTIQ v Novo Anglijo, je informacijo dobro kritično pretehtati, preden sklepamo o njeni pozitivnosti. Polna vermontska davkoplačevalska blagajna, cveteč gostinsko-turistični sektor oz. konkurenčnejše malo podjetništvo v Novi Angliji ne bi bili mogoči, če istospolni pari v mnogih drugih zveznih državah ne bi bili diskriminirani.

Na tej točki se zagovarjanje pravic istospolnih parov z argumentom, da gre za tržno nišo oz. gospodarsko naložbo, morda še ne zdi sprijeno. Precej bolj pa začne smrdeti, če LGBTIQ turizmu ob bok postavimo anti-LGBTIQ turizem. Recimo, da se v državi Utah nekega leta dva tisoč xy, ko bodo istospolne zakonske zveze uzakonjene že v treh četrtinah ameriških zveznih držav, porodi ideja o turizmu s sloganom: »Poroči naj vas neoporečni matičar.« Z vidika človekovih pravic gre za bolno idejo, logika kapitala pa kapital seveda pozdravlja. Neka država bi tako lahko nekoč v poplavi držav z istospolnimi zakonskimi zvezami našla tržno nišo v anti-LGBTIQ turizmu. S to nišo bi zagovarjala idejo, da ostane oaza z diskriminatornim konceptom zakonske zveze, tako kot je morebitni bodoči guverner Iowe, Christopher Rants, pozdravil službe, ki je v Iowi ustvarila uvedba istospolnih zakonskih zvez.

LGBTIQ TURIZEM V SLOVENIJI?
Slovenija je kot članica Evropske unije v tem trenutku, ko čakamo na to, ali bo predlog novega družinskega zakonika vseboval spolno nevtralen koncept zakonskih zvez, sicer v neprimerljivem položaju z Vermontom. Po drugi strani pa v Združenih državah Evrope ni nova ideja o vzajemnem priznavanju zakonskih zvez med državami članicami. Če se bo to zgodilo in če bo Slovenija izenačila isto- in raznospolne partnerske skupnosti, bi madžarski, avstrijski in italijanski istospolni pari ter njihove družine in prijatelji lahko v Sloveniji povzročili pravo poročno mrzlico.

Toda špekuliranje o istospolnih zakonskih zvezah kot o naložbi ali o simbolnem kapitalu za ustvaritev LGBTIQ turizma je bogokletna misel, ki temelji na medu in mleku v eni ter diskriminaciji v drugi državi. Takšne ideje je treba zamenjati z najiskrenejšimi nameni za odpravo diskriminacije po vsej Evropi in svetu. Kapitala in drugih interesov se ne sme postavljati pred človekove pravice, in to nikjer, ne doma ne drugod, kajti človekove pravice so po svoji naravi univerzalne, temeljne, neodtuljive in absolutne.

Ko je Declan Doody pisal irskemu pravosodnemu ministru, ni pričakoval odgovora. Niti ga ni prejel. Z vsebino pisma ni imel več kaj početi, kot da jo zbriše ali npr. objavi na Facebooku. To je bilo dovolj, da je vsebina prišla v roke njegovi mami. Odločena, da država ne bo delala razlik med njenimi sinovi, je še sama pisala ministru Dermotu Ahernu. Pismo, v katerem je podprla sinovo nestrinjanje s civilnimi partnerstvi, ki jih namerava še letos uzakoniti irska vlada, je vzhičilo številne Irce, Helen pa je postala obraz vseh irskih mater, ki za svoje otroke želijo in zahtevajo enakopravnost.

*
**
***

Spoštovani gospod Ahern!

Sem Helen Doody. Pred približno tednom dni ste prejeli že pismo mojega sina Declana, ki mu niste uspeli odgovoriti. Kot vsak dober in ljubeč starš skušam doseči, da mi prisluhnete in zaščitite mojega otroka — to je najmanj, kar bi za svojega otroka storila vsaka mati.

Prebrala sem Declanovo elektronsko pismo, in vse, kar Vam je napisal, drži. Odraščanje v Abbeyfealu je bilo zanj zelo težko. Še vedno ga vidim, kako zjutraj pred odhodom v šolo joče, ker ga je strah ljudi, ki čakajo nanj; pretepačev, ki mu bodo odvzeli življenjsko radost, ljudi, ki mu bodo uničili vso življenjsko moč. Neštetokrat sem mu skušala pomagati, govorila sem z učitelji, starši, toda težav nikoli nisem uspela rešiti in čez nekaj tednov se je vse skupaj spet ponovilo.

Declan je bil vedno zelo plah in tih deček, zaradi neprestanega nasilja in ustrahovanja pa je postajal še bolj in bolj neopazen. Z njegovim očetom sva preždela cele noči in se pogovarjala o njem, tuhtajoč, ali bo šel zjutraj v šolo, ali bo morda prišel domov s strgano jopico ali uničenimi zapiski. Tako zelo sva se trudila, da bi mu pomagala, toda ko se ustrahovanje in nasilje ni in ni nehalo, se je sčasoma izključil tudi iz družine.

Vse se je spremenilo, ko mi je Declan nekega dne povedal o svoji spolni usmerjenosti. Ne bom trdila, da sem to sprejela na idealen način. To je za naše družbeno okolje šok. Ne verjameš, da bi tvoj otrok lahko bil gej — preprosto se ti zdi samoumevno, da je heteroseksualen, zato nisem vedela, kaj naj storim, ko mi je Declan povedal, da je gej. Prepričana sem bila, da sem nekaj storila narobe, da je to moja napaka, da se bo njegovo življenje spremenilo v pekel, ko bodo za njegovo spolno usmerjenost izvedeli tudi drugi. Toda to se ni zgodilo.

V naslednjih tednih se je začel spreminjati; končno sem na njegovem obrazu spet videla nasmeh, pa tudi sicer je postal drugačen. Videla sem, kako se je moj sin pri šestnajstih letih znašel v temi in osamljenosti, toda tudi ko je bil najbolj blizu dna, je zbral pogum in moč ter mi povedal, da je gej.

Študirat je šel z novim pogledom na življenje. Končno se je zdel zadovoljen sam s seboj in šele takrat sem se povsem zavedela, da z Declanom ni čisto nič narobe. Ko je bil srečen in ga ni več skrbelo, kaj si drugi mislijo o njem, mi je bilo jasno, da ni nič napačnega v tem, da si gej.

Precej let je varoval skrivnost pred mano in družino, ker je mislil, da ga bomo zavrnili, kot so ga pred tem že številni drugi. Zdaj, pri 23 letih, pa je diplomiral in magistriral; postal je sijajen mladi mož. Z možem sva tako zelo ponosna nad tem, da mu lahko rečeva najin sin.

Ko sem pri novicah zasledila, da bodo istospolni pari lahko končno registrirali svoje zveze tako kot zakonci, sem menila, da se stvari končno spreminjajo, misleč, da podobno razmišljajo tudi mnogi drugi iz vseh koncev države. Kakorkoli, zdaj vem, da to, kar nameravate storiti, ni nič drugega kot to, da boste neheteroseksualnim dali vedeti, da še zmeraj niso enakopravni. Mojim sinovom ne boste govorili, da niso enakopravni svojim bratom, prijateljem in drugim članom družbe. Vaš Zakon o civilnih partnerstvih ni dovolj dober za mojo družino in za stotine, tisoče drugih družin v tej državi. Mogoče res nisem najbolj pameten človek v državi, toda še jaz Vam lahko zatrdim, da je ta zakon ničvreden in da bo le še poglobil prepričanje, da neheteroseksualno usmerjeni niso enaki kot vsi drugi.

Bila sem zraven, ko so mojim sinovom zlomila srca njihova dekleta in fantje. Pomagala sem jim izbirati darila za valentinovo. Spoznala sem fante in dekleta svojih sinov; nekatere sem imela rada, do drugih sem bila hladna. Za vsakega od svojih sinov hočem, da se poroči z osebo, ki jo ljubi in ki ga bo ljubila nazaj vsaj toliko, kolikor svoje sinove ljubim jaz.

Imam šest sinov, gospod Ahern. Šest zelo čudovitih fantov, ki je postalo šest zelo čudovitih, pokončnih mladih mož!

Dva od mojih sinov sta geja. Štirje niso. Dva sta gasilca. Dva rada igrata videoigrice. Eden rad kuha. Trije imajo radi avte. Pet od njih nima več mandeljnov.

Vsi so moji sinovi.

Vi pa imate moč spremeniti to državo, tako da naredite pravo stvar in spremenite to državo na bolje! Zbudite se in spoznajte, da je še čas, da se te stvari popravijo in da se istospolnim parom priznajo enake pravice kot raznospolnim.

To Vas prosim zaradi svojih dveh sinov, ki sta geja, zaradi njunih prijateljev, zaradi svojih prijateljev, zaradi svoje družine. Prosim vas kot državljanka te države, kot davkoplačevalka, predvsem pa Vas prosim kot mama, da zaščitite moje otroke in popravite zakon tako, da bodo v tej državi vsi enakopravni.

S spoštovanjem,

Helen Doody

***
**
*

Tako kot civilna partnerstva niso dovolj dobra za sinove Helen Doody, niso dovolj dobra niti za nas, državljanke in državljane Republike Slovenije, ki nam je enakopravnost vrednota. Tega sistema vrednot se mora vlada, ki pripravlja družinski zakonik, jasno zavedati in ga upoštevati, če želi karseda delovati v dobrobit državljank in državljanov. V vsakem primeru, razen s pravno izenačitvijo razno- in istospolnih partnerstev, bo še naprej obstajal apartheid. Južna Afrika je rasnega odpravila leta 1994, spolnega pa leta 2006. Zadnji čas, da to stori tudi Slovenija.

Pismo Helen Doody v angleščini.

Upam, da, sicer se glasbena legenda morda obrača v grobu.

Komentatorka verskega glasila Družina, Barbara Kastelec, je v komentarju z naslovom Modernejša definicija družine? utemeljevala, da si istospolne zveze ne zaslužijo posebnega varstva s strani države, ker so menda kratkotrajne. Da bi svoj prispevek očitno naredila slikovitejši, je vanj vključila tale odstavek:

“Vse kar sem si v življenju želel, je ljubeč, trajajoč odnos,” je na smrtni postelji z obžalovanjem dejal za aidsom umirajoči razvpiti homoseksualni pevec skupine Queen Freddie Mercury. Prav kratkotrajnost je šibka točka istospolnih skupnosti.

Sporno se mi zdi, da je komentatorka za ponazoritev svoje teorije izpostavila en posamičen primer nekoga, ki na svoji življenjski poti pač ni imel dolgotrajnega partnerja. Še bolj sporno se mi zdi, da to prepričanje sloni na predpostavki, da se Mercuryju kaj drugega kot obžalovanje zaradi neusresničene dolgotrajne zveze pravzaprav sploh ni moglo zgoditi, ker je bil kot homoseksualec promiskuiteten. Kot da med heteroseksualno usmerjenimi pa promiskuitetnih ni, niti se nikomur ne more primeriti, da bi na smrti postelji žaloval za neuresničeno dolgotrajno zvezo.

Četudi dopustimo možnost, da so istospolne zveze v več odstotkih kratkotrajne od raznospolnih, ne vidim razloga, zakaj bi moralo biti to odstopanje nujno pojmovano kot negativno. Med pripadniki spolnih manjšin je morda res večji odstotek teh, ki jim je žal, da niso imeli dolgotrajne zveze. Toda - če pomislim - je med heteroseksualci najbrž večji odstotek tistih, ki obžalujejo nasprotno, torej prav to, da SO imeli dolgotrajnega (dosmrtnega) partnerja. Res mora biti tesnobno ženski, ki se šele na smrtni postelji nenadoma zave, da je vso mladost zapravila ob nasilnem, pijanskem možu samo zato, da je sosedje ne bi imeli za kurbo. Mučno mora biti tudi umirajočemu moškemu, ki obžaluje, da je zapravil življenje ob zoprni ženi, kjer je mislil, da je treba živeti tako, ”kot se živi”.

Bodi dovolj razmišljanja o heteronormativnosti, da prispevek ne bo predolg. Rad bi še natančneje razjasnil, zakaj menim, da iz komentatorkinega zapisa veje ideologija, da Mercuryju kot homoseksualcu kaj drugega kot obžalovanje zaradi neuresničenega dolgotrajnega odnosa tako ali tako sploh ni ostalo.

To se mi (še kako) zdi, če pogledam, s katerimi besedami je komentatorka podala vir navedenega citata: za aidsom umirajoči razvpiti homoseksualni pevec. Povprečen bralec verskega glasila Družina najbrž ne more kaj, da zaradi izbire besed ob branju komentarja ne bi vzpostavil naslednje ”logične” povezave:
Freddie Mercury je obžaloval, da ni imel dolgotrajnega partnerja. —>
Ker ni imel dolgotrajnega partnerja, je zbolel za aidsom. —>
Dolgotrajnega partnerja pa ni imel, ker je bil homoseksualec. —>
Torej v osnovi ni obžaloval le, da ni imel dolgotrajne zveze in da je zbolel za aidsom, ampak je verjetno obžaloval celo svojo spolno usmerjenost.

Ljudski bralec si je takšno sporočilo najbrž ustvaril tudi zato, ker je komentatorka (bodisi namerno bodisi kar tako, brez posebnega razloga) med stavčni enoti za aidsom umirajoči in homoseksualni britanski pevec vrnila pridevnik razvpiti. Čeprav iz zapisanega na denotativni ravni lahko sledi, da je bil pevec razvpit zaradi katerekoli svoje lastnosti, naj me vrag, če t. i. mojstri ”kmečke logike” Mercuryja niso prepoznali kot razvpitega zato, ker je bil homoseksualen (in seveda promiskuiteten) ter ker je zbolel za aidsom, kar je vse v eni povedi o njem povedala avtorica komentarja.

Kot sem zapisal v četrtem odstavku, med spolno usmerjenostjo in obžalovanjem zaradi neuresničenega dolgotrajnega odnosa ni povezave, vsekakor pa ne negativne povezave, četudi je Freddie Mercury še tako obžaloval, da ni našel dolgotrajnega partnerja. Zato se mi zdi omenjanje glasbene legende kot dokaz, da je kratkotrajnost šibka točka istospolnih skupnosti, nevmesno. Komentatorkino omenjanje Freddieja Mercuryja morda lažje razumem, če predpostavim, da je z uporabo pridevnika razvpiti pravzaprav razgalila svoj odnos do homoseksualnosti. Potem se zdi vse bolj jasno. Toda še vedno: če ima ona kakšno alergijo na homoseksualnost, to še ne pomeni, da jo je imel tudi Freddie Mercury. Bil je pogumen človek, ki svoje spolne usmerjenosti ni skrival v 70. in 80. letih, ko je bila strpnost do spolnih manjšin na precej nižji ravni kot danes, ko od večjih institucij o homoseksualnosti kot o nečem nesprejemljivem govori in piše le še RKC.